Cvetlična korita so me začela zanimati, ko sva se z možem preselila v manjše stanovanje z veliko teraso. Sprva sva imela le nekaj lončnic, bolj kot ne naključno izbranih, a hitro sva ugotovila, da terasa kar kliče po več zelenja. Nisem ravno rojena vrtnarka, a sem si vedno želela svoj kotiček s cvetjem, kjer bi lahko zjutraj pila kavo in zvečer v miru posedela. Tako so na našo teraso prišla prva cvetlična korita.
Izbira pravih korit se mi je najprej zdela preprosta, a hitro sem ugotovila, da ni vseeno, iz kakšnega materiala so, kakšno imajo drenažo, koliko prostora nudijo koreninam in kako se obnesejo na soncu ali dežju. Prva korita so bila iz plastike. Lahka, praktična, a niso dolgo zdržala. Nato sva se odločila za nekaj lesenih in nekaj iz umetnega kamna. Ta so se izkazala za precej bolj trpežna in tudi estetsko veliko lepša.
Ko so cvetlična korita postala stalnica na terasi, sem se začela bolj poglabljati tudi v izbiro rastlin. Spomladi posadim barvite petunije, poleti jih dopolnim z zelišči, jeseni pa v korita postavim manjše okrasne trave in mačehe. Cvetlična korita mi omogočajo, da terasa skozi celo leto izgleda živo in urejeno, brez da bi potrebovala vrt.
Danes si brez njih sploh ne predstavljam terase. Ne gre le za cvetje, gre za vzdušje, ki ga ustvarijo. Cvetlična korita so mi postala hobi, sprostitev in način, kako v urbanem okolju ustvarim stik z naravo. In tisti občutek, ko nekaj zacveti pod tvojimi rokami, je neprecenljiv. Tudi če si začetnik, kot sem bila jaz, s pravimi koriti gre vse lažje.
Zdaj me vsaka menjava letnega časa spodbudi, da preuredim korita in poskusim kaj novega. Celo otroka rada pomagata pri sajenju in zalivanju, kar je še dodaten razlog, da vztrajam.
Ugotovila sem, da cvetlična korita niso le estetski dodatek, ampak tudi način povezovanja z naravo, z domačimi in z lastnim občutkom ustvarjalnosti. Na terasi se danes počutim domače prav zaradi njih.